Čeprav mogoče res ne bodo skupaj
stopinje najine na isti poti
in nama smeh otrok nikdar naproti
prišel ne bo, srce mi pravi: “Upaj!”
.
Čeprav drugačne boš izbrala sanje,
kot meni noč vznemirjajo zdaj vsako,
preteklo vse naredil bi enako,
na to še enkrat šel bi potovanje.
.
Čeprav ostala v tebi bo tišina,
boš v meni večno verze šepetala,
rim tvojih bo objela pajčevina
.
spomine nate, vse, kar si mi dala;
ti pesem moja, moja “Valentina” –
lepota tvoja v času bo obstala.
18/02/2024 at 9:54 pm Permalink
Dejane, lijep sonet. Zadovoljstvo te je čitati.
Lp 🙂