Burja je. Ne toliko silovita, da bi morje postalo skorjasto belo, ampak taka da ne slišim lastnih korakov, ko se zaganja v vse, kar ji je na poti. Škripanje upognjenih vej ali pa vrtinčenje umrlega listja ni moja pesem, čeprav se tako hudičevo ujema z ritmom premikanja mišic in stopal … Če me prezeble ne bi bolela, niti vedela ne bi, da so moja.

      Burja je. Mrzla. Preveč mrzla da bi me ustavila v odhajanju. Že pri vogalu tiste kamnite hiše, ki se je zdela kot zavetje, sem morala naprej … in tudi pri naslednji, pri kateri smo kakšno leto nazaj (točno na pustni torek), jedli vroče krofe in se smejali. Dva laboda sta tisto zimo zatavala v najin grad in bila sta kakor velika galeba v jati. Ne, ni bilo to smešno, saj laboda sploh nista bila smešna, a galebi ne štejejo za kakršenkoli razlog. Še vedno so tam in niti malo niso nenavadni ali pa smešni. Tudi ne gre za pomemben dogodek, saj se bolj spomnim vročih krofov in dveh labodov kakor tebe. In zakaj sva se smejali …? Pomislila sem na tisti dan, ne da bi se pri njem ali katerem drugem zares ustavila. Ulica je pusta, a polkne in težka vrata v nizu stisnjenih hiš so povsod trdno zapahnjena, pa tudi če bi na katera dolgo zvonila, bi burja najbrž požrla ta zvok. Prenežen je, a moje premražene pesti nemočne. Če jih potegnem iz žepov, bodo še bolj mrzle in neslišne kakor zvon. Spomini so kot hiše. Zaprti vase, kadar je noč in kadar neznanci tavajo okoli. In hodim … lažje je, če me sunki vetra zadenejo v hrbet, lažje če se premikam brez misli.

     Le nebo je lepo. V temi čisto in zvezdnato. Ne premika se, ne zapira se. Gleda otprtih oči tudi tisto, kar je majhno, majhno kot so moji koraki, ki jih ne slišim. Hotela sem ti napisati pismo. Tako, ki bi bilo kakor ozvezdje. Vedno isto in na istem mestu, kamor morda ravno sedaj upiraš pogled, a nobena moja beseda ni zmogla svetlobe. Le nebo, tam visoko, visoko, je raspletlo čop zvezd …

Utrip ozvezdja

Berenikini kodri*

sijo na nebu.

——————————————————————————-

*Berenikini kodri – ozvezdje na nebu imenovano po Bereniki, ženi faraona Ptolomeja Tretjega. Legenda pripoveduje, da je Berenika darovala svoje čudovite dolge lase v zahvalo za srečno vrnitev svojega moža iz bitke.

Haibun* – oblika književnosti, ki ima korenine na Japonskem. Kombinira prozu in haiku.