Ko noč srce ovija v svoje mreže;
v njih pajčevino na belini svile
iz niti solz, ki so gorje umile;
spomin na njo sonetov voz mi vpreže.
.
Ples rim in verzov v vencu se prepleta,
pretaka kri se moja v njene vene,
zadržkov zdaj veriga se razklene,
ki je dušila dušo mi poeta:
.
“Ovij si sanje v mojo pesem, draga,
naj te ponese čustev rapsodija
in končno vse pomisleke premaga
.
srce naj tvoje, ki se tu opija
z ekstazo stihov, ki jih v večnost zlaga
le zate v meni strastna domišljija.”
13/12/2023 at 11:24 pm Permalink
Dejane, prekrasni sonet i zadovoljstvo mi se “opiti” s tvog izvora.
“…srce naj tvoje, ki se tu opija
z ekstazo stihov, ki jih v večnost zlaga
le zate v meni strastna domišljija.””
Lp 🙂